Kot vse v naravi, ima tudi družina svoj naravni cikel. Iz primarne družine, se posameznik osamosvoji. Si poišče partnerja, s katerim ustvari otročke in s tem novo družino. Ta živi, se spreminja skozi razvojne faze svojih članov. Na koncu na nek način tudi umira, z umiranjem njenih članov.
Družina naj bi bil varen pristan pred zunanjim svetom, saj ga opredeljujejo intimnost in bližina odnosov med njenimi člani. Družina naj bi bil tisti varni mehurček za človeka, kjer je lahko tisto, kar je v resnici in je pri tem brezpogojno sprejet in podprt. Je prvo in temeljno učno okolje za posameznikove temeljne vzorce delovanja in prepričanja o svetu. Vsak človek, ki živi, se bo slej ko prej soočal z bolečimi izzivi in izgubami, frustracijami, ki mu jih nudi zunanji svet. Kako pa se bo z njimi soočal pa temeljno vpliva psihična odpornost. Posameznikova temeljna prepričanja ter veščine, ki jih je dobil v družini, kot na primer, da lahko zaupa v stvarstvo, da je varen, da je vreden ljubezni, da lahko zaupa v odnose in da ima podporo, vse to gradi to odpornost, ki ga brani med viharji življenja – pred obupom, pred odvisnostmi, pred težavami v duševnem zdravju, pred samomorom, pred agresijo do drugih,… Odpornost in prožnost se sicer spreminja skozi čas in jo je potrebno negovati, nadgrajevati, vendar izvir moči temelji v otroštvu družine.
Zato je še kako pomembno, kako se družina rodi. Ne samo dojenček, ampak tudi starša. Kako prevzemata svoje vloge, kako se počutita v njih. Je njun odnos še vir zadovoljstva. Namreč ko se družina rodi skozi rojstvo otroka, so vsi njeni člani izjemno ranljivi. Vrtinec vseh sprememb tako telesnih, čustvenih, medosebnih običajno do temeljev pretrese vse. In če želimo, da je družina tisto varno zavetje o katerem je bilo govora v začetku, je nujno, da podpremo vse njene člane. Ko se rojstvo lahko zgodi nežno, ljubeče po željah staršev, je to čudovita popotnica in vir moči za vse.
V sodobnih družbenih razmerah so mlade, novorojene družine kot osamljeni otočki. Primanjkuje podpora razširjene družine in skupnosti. Vendar ni potrebno, da se same pretolčejo skozi vse stiske, ki jih prinese skrb za novorojenčka. Doule – obporodne spremljevalke lahko pomagajo staršem se pripraviti na porod in ga podpreti, da je tak, kot si ga želita starša. Poporodne doule pa celostno podpiramo družino v poporodnem obdobju. S psihološko podporo, z opominjanjem na skrb zase, podpiramo tudi čas in prostor, da se povežeta kot partnerja-starša, nudimo podporo pri dojenju ter praktično pomočjo z manjšimi gospodinjskimi opravili in pomočjo pri skrbi za starejše sorojence,… Opravljamo tista dela, ki bi ga sicer opravljale ženske vasi – tete, sosede, sestre, babice, tašče, prijateljice.
Sama močno verjamem v to, da ko se krepi starše, se krepi tudi dojenčka ter družino kot celoto. Ko se starša počutita dobro in samozavestno, lahko poskrbita za svojo družino tako kvalitetno, kot si v svojem srcu želita. Zato tudi čutim, da je moje poslanstvo, kot doula, da pomagam družini, da vstopi skozi prehod Rojstva družine skupaj, kot trdna celota. Varen pristan, poln bližine in ljubezni.