Pred enim letom je bilo vse drugače.
Tako zelo drugače.
Ja, seveda se je že takrat družbena situacija spreminjala, moje telo se je spreminjalo, moje misli so se spreminjale. Svet je začel ponujati drugačne priložnosti. Jaz sem postajala vedno bolj samozavestna v svojo odločitvijo, da končno prizemljim in realiziram svojo Mavrično. V mojem trebuščku je rastlo bitjece. Končno sem začutila, da lahko plovem med medenimi meglicami nosečnosti ter strastjo, ki jo čutim, do svojega poslanstva. Že sem začela okušati kako je delati kot svobodnjak.
In potem BUM!
Moj svet se je zatresel.
Pred enim letom sem napisala blog o ciklih družine. Z njim sem sebe želela na neki ravni pripraviti tudi sebe, da se bo družina spremenila, ko rodim dojenčka. Še sanjalo se mi ni, da se bom morala pred porodom, spogledati tudi s smrtjo. V 6. Mesecu nosečnosti se je poslovil moj ati. Blizu sva si bila. Jaz njegova mala punčka in on moj junak. Njegov nenadni prehod je bil za vse veliko presenečenje. Razkrila se je še ena tančica Življenja. O tem kakšno darilo je lahko spremljanje svojih najdražjih ob zadnjih trenutkih v človeškem telesu, kdaj drugič, saj presega namen tega zapisa.
Izguba ali pridobitev novega družinskega člana popolnoma spremeni družino kot sistem. V neki točki se mora popolnoma razpustit, omehčat, da se lahko vezi v novi družinski postavitvi lahko znova spoprimejo na nov način. Ta proces pa zahteva čas. In jaz sem imela ta privilegij, da sem si ga vzela. Vse sem spustila iz rok. Zavlekla sem se v svoj kokon. Dovolila sem si pustit zunanji svet pred vrati. Naj se vrti po svoje. Jaz pa sem mlela čustva, predelovala svoje poglede na svet. V tišini sem opazovala kako se spreminja matrica mojega sveta. Hkrati pa sem pripravljala sebe in družino na še eno spremembo – rojstvo dojenčka.
In potem sem se znova zaljubila! V dišečo deklico, v njenega velika junaka-bratca, v svojega moža. V Življenje. Dovolila sem si okušati medeno, mehkobno, mirno obdobje v našem zapredku.
Ampak življenje je spreminjanje. Čeprav je jesen, ki vabi v umirjanje, mene notranja pomlad, vabi na plan. Da počasi le namenim nekaj časa tudi svoji Mavrični. Kot semena v zemlji potrpežljivo čakajo na primerne razmere za rast, tako tudi moje sanje.
