V lanskem letu sem naredila en ogromen preskok iz svoje omare, v kateri sem se dolgo skrivala. Prvič sem javno začela govorit o najinih štirih zvezdicah na nebu.
Bolečina ob izgubi 4 nosečnosti, otročkov je bila tako velika, da je preprosto ovila ves moj svet v tako gosto tkanino. Sram, jeza, ljubosumje, globoka žalost- vsa paleta težkih čustev so se valila skoz me. Dolgo časa je bila to najina skrivnost. Počasi sva delčke zgodbe razkrivala najinim bližnjim. Rane so se začele celit. Vse dokler počasi nisem bila pripravljena, da iz naše izkušnje naredim nekaj dobrega.
Namreč globoko v sebi sem začutila tudi jasen klic, da ne želim, da bi se še kdaj kakšna mama počutila tako osamljeno, kot sem se jaz, v tistem obdobju. Ko govorimo o naši izkušnji, se počasi začnejo luščiti vse tiste plasti žalosti. In v žalovanju nisi več sama.
Vabljena, da prebereš moj prvi zapis na blogu.
http://mavricna.si/2020/09/30/ko-se-nosecnost-ne-konca-srecno/
O naši zgodbi sem se pogovarjala tudi z Laro v podcastu Darovi materinstva 3. epizodi http://matinarava.si/podcast-darovi-materinstva/
Dobrodošla tudi, če potrebuješ pogovor, da me kontaktiraš na masa@mavricna.si
