Pred štirimi leti, sem prvič doživela božič kot mama.
Predstavljaj si, po dolgem čakanju in nekaj objokanih božičnih večerih sem končno dočakala, da bom končno jaz tista, ki bom risala nasmeh na obraz svojemu otročku.
Ampak veš kaj se mi je zgodilo?!
Na podlagi 11 mesecov ne spanja, sem poskušala razmišljat in tuhtat kaj hudiča naj otroku sploh predstavim kaj je “ta praznik in ves njegov čar”. Takrat se mi še ni jasno izrisalo, ampak vedela sem, da ne želim vzgajati svojega otroka v potrošniškem duhu. Vseeno pa so se od nekje pojavila ta veliiiika pričakovanja. Jaz sem pa ja mama! Jaz moram vedeti kakao naj bi zgledal božič! In predvsem sem jaz tista, ki poskrbi za vse: za božično večerjo, združit družino, uredit okrasitev, voščilnice,… ufff sem se zrušila pod težnjo, da mora biti vse “popolno”.
Zvečer sem bila zelo hvaležna sinu, da je zgodaj zaspal. Zaželela sem si miru in tišine. Poglobila sem se v meditacijo. V njej se mi je nekako odvila zgodba o Jezusovem rojstvu, ki sem jo pripovedovala sinu med najinim božičnim sprehodom. Cel svet, že dva tisoč let občuduje njegovo rojstvo in njegov življenjsko delo.
V meni pa se je dvignil divji vihar: Zakaj nihče ni opazil, da je bila Marija tista, ki je RODILA otroka. Marija, njegova mama ga je vzgajala, skrbela zanj in mu stala obstrani do konca njegovih dni. Zakaj njena zgodba ne šteje??? Zakaj ne govorimo o tem kako ji je uspelo biti mama takemu človeku? Prav gotovo je morala biti izjemna ženska, da je vse to zmogla!
Takrat sem dojela, da ta zgodba odseva duha našega časa.
Vsa družba pozornost posveča otroku. Dokler je ženska noseča, še skrbimo zanjo, kot inkubator za otroka. Ko pa ženska rodi, pa se vsa pozornost obrne v otroka. Običajno je niti njena bližnja družina ne vpraša kako je, ker so vsa vprašanja namenjena dojenčku. Po porodu je zanjo obvezen samo en zdravstveni pregled! Kljub temu je, da se je njeno telo raztegnilo, stisnilo notranje organe, ji spremenilo celo dnk. In če je imela srečo, je imela lahkoten porod brez poškodb in brez travm.
Kako mama doživlja porod, ni pomembno, važno, da z otrokom preživita.
Kako je porod spremenil njeno telo, je nihče več ne vpraša.
Kako je mama po porodu, ni pomembno, važno, da otrok pridobiva na teži.
Kako je mama 3 mesece po porodu, ni pomembno. Važno je le, da se vsa lepa in nadišavljena sprehaja z lepim vozičkom.
Kako je mama 10 mesecov po porodu, ni pomembno. Važno, da otrok dohaja vse razvojne mejnike.
Kako je spremenjena ob povratku iz porodniške, nikogar ne zanima. Kar normalno je, da se vrne nazaj v svet in nadaljuje z delom, kot, da se ni nič spremenilo.
Samo, da se je njen svet popolnoma spremenil!
Njeno telo je ustvarilo Čudež.
Skozi njo se je rodilo novo bitje – nova luč, novo upanje.
In mi je ne vprašamo Novorojene mame, kako se počuti v novem Telesu. Ne vprašamo je več kako je sprejela vlogo mame. Namesto, da bi ji ponudili podporo, ji nalagamo vsa ta pričakovanja, da mora biti lepa, sijoča mama, ki nikoli ne kriči in njeni otročički so prijazni in fotogenični.
Mene je materinstvo popolnoma preobrazilo. Porod mi je dal moč Bojevnice in poporodno obdobje me je razblinilo na rob obstoja.
Prvi božični večer, ki sem ga preživela kot mama, mi je prinesel čudovito darilo. V meni je prebudil impulz iz globin moje biti, da prispevam h temu, da vrnemo Ženski sveto mesto, ki ji pripada. Da obrnemo žaromet proti vsem porodnicam – Marijam, ki rojevajo Ljubezen prihodnjega sveta. Zato sem od takrat se posvetila delu z ženskami, z nosečkami in mamicam po porodu.
Foto:Natalie Lennard