Zadnjič sva se pogovarjali z eno mamico. In sem globoko hvaležna za njeno iskrenost in ranljivost. Povedala mi je neprijetno resnico: TO DA JI GREM NA ŽIVCE
Pojasnila mi je, da ji grem na živce, ko govorim o svoji lepi porodni zgodbi.
Hvaležna sem tudi za njeno zmožnost samorefleksije, ker je že sama ugotovila, da jo v resnici moti to, da ona NIMA LEPE PORODNE ZGODBE. Pravzaprav jo je porod travmiral. Kljub temu, da si je želela vse čarobnosti poroda za katero je slišala, da obstaja. Pa je žal življenje imelo zanjo drugačne načrte.
Draga mamica, tudi ti čutiš tako?
Da si jezna, ker govorim o lepotah poroda, hkrati pa ti veš, da je lahko tudi zelo grozna izkušnja?
Slišim te, vidim te.
Zavedam se, da ima veliko mamic težko porodno zgodbo. Čeprav so se pripravile, čeprav so zaupale.
So doživele grozno razočaranje, nad sabo, nad svojim telesom, nad svojo porodno ekipo.
Žal mi je, da je tako. Ampak verjamem, RES globoko verjamem, da je tudi tak porod lahko darilo.
Če nehamo ignorirat in se “trudit pozabit” to izkušnjo in se tolažit “važno, da je otrok vredu”. Telo ne pozabi in v tvoje dneve se vrašča grenkoba, zamera, anksioznost, občutek nemoči.
Mama, če si bila ranjena in prizadeta v porodni izkušnji, je POMEMBNO, da vzameš v naročje to izkušnjo, si jo ogledaš in s časoma uvidiš njeno sporočilo.
Počasi, z ljubeznijo.
V dani situaciji si naredila najboljše, kar lahko.
In ne glede na to, kako se je porod končal-vaginalno, s carskim rezom, z vakumom,… RODILA SI.
in zato si ČAROBNA!
Vredna si.
Ko si TI dobro, si lahko dobra mama.