Blog

Kot vse v naravi, ima tudi družina svoj naravni cikel. Iz primarne družine, se posameznik osamosvoji. Si poišče partnerja, s katerim ustvari otročke in s tem novo družino. Ta živi, se spreminja skozi razvojne faze svojih članov. Na koncu na nek način tudi umira, z umiranjem njenih članov.

Družina naj bi bil varen pristan pred zunanjim svetom, saj ga opredeljujejo intimnost in bližina odnosov med njenimi člani. Družina naj bi bil tisti varni mehurček za človeka, kjer je lahko tisto, kar je v resnici in je pri tem brezpogojno sprejet in podprt. Je prvo in temeljno učno okolje za posameznikove temeljne vzorce delovanja in prepričanja o svetu. Vsak človek, ki živi, se bo slej ko prej soočal z bolečimi izzivi in izgubami, frustracijami, ki mu jih nudi zunanji svet. Kako pa se bo z njimi soočal pa temeljno vpliva psihična odpornost. Posameznikova temeljna prepričanja ter veščine, ki jih je dobil v družini, kot na primer, da lahko zaupa v stvarstvo, da je varen, da je vreden ljubezni, da lahko zaupa v odnose in da ima podporo, vse to gradi to odpornost, ki ga brani med viharji življenja – pred obupom, pred odvisnostmi, pred težavami v duševnem zdravju, pred samomorom, pred agresijo do drugih,… Odpornost in prožnost se  sicer spreminja skozi čas in jo je potrebno negovati, nadgrajevati, vendar izvir moči temelji v otroštvu družine.

Zato je še kako pomembno, kako se družina rodi. Ne samo dojenček, ampak tudi starša. Kako prevzemata svoje vloge, kako se počutita v njih. Je njun odnos še vir zadovoljstva. Namreč ko se družina rodi skozi rojstvo otroka, so vsi njeni člani izjemno ranljivi. Vrtinec vseh sprememb tako telesnih, čustvenih, medosebnih običajno do temeljev pretrese vse. In če želimo, da je družina tisto varno zavetje o katerem je bilo govora v začetku, je nujno, da podpremo vse njene člane. Ko se rojstvo lahko zgodi nežno, ljubeče po željah staršev, je to čudovita popotnica in vir moči za vse.

V sodobnih družbenih razmerah so mlade, novorojene družine kot osamljeni otočki. Primanjkuje podpora razširjene družine in skupnosti. Vendar ni potrebno, da se same pretolčejo skozi vse stiske, ki jih prinese skrb za novorojenčka. Doule – obporodne spremljevalke lahko pomagajo staršem se pripraviti na porod in ga podpreti, da je tak, kot si ga želita starša. Poporodne doule pa celostno podpiramo družino v poporodnem obdobju. S psihološko podporo, z opominjanjem na skrb zase, podpiramo tudi čas in prostor, da se povežeta kot partnerja-starša, nudimo podporo pri dojenju ter praktično pomočjo z manjšimi gospodinjskimi opravili in pomočjo pri skrbi za starejše sorojence,… Opravljamo tista dela, ki bi ga sicer opravljale ženske vasi – tete, sosede, sestre, babice, tašče, prijateljice.

Sama močno verjamem v to, da ko se krepi starše, se krepi tudi dojenčka ter družino kot celoto. Ko se starša počutita dobro in samozavestno, lahko poskrbita za svojo družino tako kvalitetno, kot si v svojem srcu želita. Zato tudi čutim, da je moje poslanstvo, kot doula, da pomagam družini, da vstopi skozi prehod Rojstva družine skupaj, kot trdna celota. Varen pristan, poln bližine in ljubezni.

Z veseljem z vami delim del naše zgodbe o naši Mavrični družini na podcastu Darovi materinstva.

Podcast Darovi materinstva

Ko danes poslušam svojo zgodbo, ki sva jo posneli za podcast Mother nature – Darovi materinstva, se mi nehote odpirajo spomini na tisto obdobje sivine. Boleča praznina, neznanska jeza na Vesolje – Zakaj ravno midva!!???!!! Strašansko pekoče ljubosumje na vse druge srečnike z vozički.

Hkrati pa čutim resnično Hvaležnost, za našo zgodbo. V resnici je Bolečina del življenja vseh nas. Če se rodiš kot človek, je neizogibno, da boš nekoč soočen z bolečimi lekcijami, z izgubami tebi dragih oseb. Kaj pa narediš z njo, pa je tvoja odgovornost. Hvaležna, da sva bolečino lahko sprejela, objela, jo predelala in spustila. Iz naju je ta izkušnja izvlekla zagon po Zavestnem, čuječem, izpolnjenem življenju.

Srčno upam in držim pesti za vse nas, družine z angelskimi otroci, da najdemo mir,upanje, ter SMISEL v naši izkušnji.

15.oktobra obeležujemo mednarodni dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po porodu

Čeprav se kot družba morda izogibamo »težkim« temam, pa je prav, da med nami ustvarimo tudi ljubeč prostor za družine z »nevidnimi«, angelskimi otroci. Nosečnosti in dojenčkov ne povezujemo s smrtjo. Kljub temu pa se tudi to zgodi. Krivica gor ali dol, življenje prinaša raznovrstne izzive in nekaterimi med nami se moramo spoprijeti tudi z najbolj nepričakovanimi.

Ne glede na to kako dolgo traja nosečnost 4.tedne, 8.tednov, 12.tednov, 20.tednov, 39.tednov,… in čeprav medicina in družba ne priznava še, da je v maminem trebuščku otrok, je ta »skupek celic« potencial živega bitja, dojenčka, vizija prihodnosti. Za par, ki se morda še sam pri sebi nasmiha ali pa je že javno razglasil veselo pričakovanje, se podrejo sanje o lahkotnosti nosečnosti in rojstvu družine. Ženska med splavom doživi prav tako porod, z vsemi hormonskimi in telesnimi spremembami. Morda doma v kopalnici, morda v bolnišnici. Predvsem pa se prerodi njena psiha. Iz njenega morda že okroglega trebuščka se namesto dišeče štručke, poraja vseobsegajoča teža praznine. Kjer bi morala stati zibka, morda gori svečka. Začne se proces žalovanja, ki pa je pogosto skrivan, saj smo starši zaviti v meglice sramu. Ker najverjetneje par nikogar ne pozna s podobno izkušnjo izgube in to zgodbo prvič doživlja skozi svojo izkušnjo, lahko da sploh nima besed za ubeseditev. Nimamo »navodil« za obredno slovo. Neskončna žalost, težki občutki krivde, navali besa, divje ljubosumje ob pogledu na vozičke drugih so vsakodnevna resničnost žalujočih staršev. Običajno se okolica bližnjih ne znajde pri tem, kako bi se pogovarjala z njima. Opazke kot so »sej bo pa naslednjič šlo«, »sej sta še mlada,« »ah veš, sosedova je izgubila čisto pravega otročka«, »pa saj se še vsaka 3. nosečnost tako konča,« nam res niso v pomoč. Nihče na tem planetu ne more garantirat, da bo ženska še zanosila oziroma donosila dojenčka. In kaj če se to sosedi zgodi, to je moj otroček in moja zgodba. In kaj če je statistično gledano »normalno«, da moramo nekateri skozi to. Še vedno sem resničen človek z resnično bolečino. Morda tišina, v katero sta pogreznjena, skriva bolečino izgube, zato nimata odgovora na vprašanje »kaj pa vidva čakata?«. Ljubeč objem. Tiha rama, ki podpira jok. Vaše iskreno zanimanje za izkušnjo. To so tiste geste, ki delujejo zdravilne.

Ko in če se zgodi naslednja nosečnost, ji rečemo mavrična. Ker, zaupajte, za dežjem posije sonce. Ta je daleč stran od lahkotne. Pogosto je povezana z ansksioznostjo, strahovi. »Kaj pa če spet? Bova zmogla še enkrat čez to pot?«. Ženske se spopadamo s porušenim zaupanjem v lastno telo. Krč nas drži, da bi se svobodno premikale, da ne bi slučajno škodile dojenčku. Kljub vsemu nam mavrični otroček kot lučka sveti in nas drži pokonci, da zmoremo prenesti to nesigurnost iz dneva v dan.

Spočetje je čudež, naj življenje traja kot utrinek ali pa kot mladosten stoletnik.  In ravno spoznanje o  krhkosti  in skrivnostnosti življenja, prinese največje darove, saj nas grobo predrami. Nič več nam niso zaporedje »šola, služba, hiša, otrok« samoumevni. Ponudi nam možnost, da premislimo, kaj bi v Resnici želeli ustvarjati onkraj uveljavljenih družbenih zapovedi. V meni so najine štiri zvezdice prebudile željo po zavestnem in čuječem starševstvu. Globoko hvaležnost in ponižnost do zanositve, nosečnosti in poroda. Dale pa so mi tudi moč in pogum, da odpiram prostor za ranljivost tudi drugim staršem, ki se soočajo z izgubo. Ko sva se enkrat odprla in svojo izkušnjo delila z drugimi, sva se zavedala, da nisva edina, kar nama je bilo v veliko tolažbo. Večkrat, ko sva pripovedovala najino zgodbo, lažje je bilo živeti z njo.