15.oktobra obeležujemo mednarodni dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po porodu
Čeprav se kot družba morda izogibamo »težkim« temam, pa je prav, da med nami ustvarimo tudi ljubeč prostor za družine z »nevidnimi«, angelskimi otroci. Nosečnosti in dojenčkov ne povezujemo s smrtjo. Kljub temu pa se tudi to zgodi. Krivica gor ali dol, življenje prinaša raznovrstne izzive in nekaterimi med nami se moramo spoprijeti tudi z najbolj nepričakovanimi.
Ne glede na to kako dolgo traja nosečnost 4.tedne, 8.tednov, 12.tednov, 20.tednov, 39.tednov,… in čeprav medicina in družba ne priznava še, da je v maminem trebuščku otrok, je ta »skupek celic« potencial živega bitja, dojenčka, vizija prihodnosti. Za par, ki se morda še sam pri sebi nasmiha ali pa je že javno razglasil veselo pričakovanje, se podrejo sanje o lahkotnosti nosečnosti in rojstvu družine. Ženska med splavom doživi prav tako porod, z vsemi hormonskimi in telesnimi spremembami. Morda doma v kopalnici, morda v bolnišnici. Predvsem pa se prerodi njena psiha. Iz njenega morda že okroglega trebuščka se namesto dišeče štručke, poraja vseobsegajoča teža praznine. Kjer bi morala stati zibka, morda gori svečka. Začne se proces žalovanja, ki pa je pogosto skrivan, saj smo starši zaviti v meglice sramu. Ker najverjetneje par nikogar ne pozna s podobno izkušnjo izgube in to zgodbo prvič doživlja skozi svojo izkušnjo, lahko da sploh nima besed za ubeseditev. Nimamo »navodil« za obredno slovo. Neskončna žalost, težki občutki krivde, navali besa, divje ljubosumje ob pogledu na vozičke drugih so vsakodnevna resničnost žalujočih staršev. Običajno se okolica bližnjih ne znajde pri tem, kako bi se pogovarjala z njima. Opazke kot so »sej bo pa naslednjič šlo«, »sej sta še mlada,« »ah veš, sosedova je izgubila čisto pravega otročka«, »pa saj se še vsaka 3. nosečnost tako konča,« nam res niso v pomoč. Nihče na tem planetu ne more garantirat, da bo ženska še zanosila oziroma donosila dojenčka. In kaj če se to sosedi zgodi, to je moj otroček in moja zgodba. In kaj če je statistično gledano »normalno«, da moramo nekateri skozi to. Še vedno sem resničen človek z resnično bolečino. Morda tišina, v katero sta pogreznjena, skriva bolečino izgube, zato nimata odgovora na vprašanje »kaj pa vidva čakata?«. Ljubeč objem. Tiha rama, ki podpira jok. Vaše iskreno zanimanje za izkušnjo. To so tiste geste, ki delujejo zdravilne.
Ko in če se zgodi naslednja nosečnost, ji rečemo mavrična. Ker, zaupajte, za dežjem posije sonce. Ta je daleč stran od lahkotne. Pogosto je povezana z ansksioznostjo, strahovi. »Kaj pa če spet? Bova zmogla še enkrat čez to pot?«. Ženske se spopadamo s porušenim zaupanjem v lastno telo. Krč nas drži, da bi se svobodno premikale, da ne bi slučajno škodile dojenčku. Kljub vsemu nam mavrični otroček kot lučka sveti in nas drži pokonci, da zmoremo prenesti to nesigurnost iz dneva v dan.
Spočetje je čudež, naj življenje traja kot utrinek ali pa kot mladosten stoletnik. In ravno spoznanje o krhkosti in skrivnostnosti življenja, prinese največje darove, saj nas grobo predrami. Nič več nam niso zaporedje »šola, služba, hiša, otrok« samoumevni. Ponudi nam možnost, da premislimo, kaj bi v Resnici želeli ustvarjati onkraj uveljavljenih družbenih zapovedi. V meni so najine štiri zvezdice prebudile željo po zavestnem in čuječem starševstvu. Globoko hvaležnost in ponižnost do zanositve, nosečnosti in poroda. Dale pa so mi tudi moč in pogum, da odpiram prostor za ranljivost tudi drugim staršem, ki se soočajo z izgubo. Ko sva se enkrat odprla in svojo izkušnjo delila z drugimi, sva se zavedala, da nisva edina, kar nama je bilo v veliko tolažbo. Večkrat, ko sva pripovedovala najino zgodbo, lažje je bilo živeti z njo.
